Tradicionalno srečanje internirancev in internirank v Portorožu

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je v Portorožu udeležil
vseslovenske proslave ob tradicionalnem srečanju nekdanjih internirank
in internirancev, političnih zapornic in zapornikov nacifašističnih
taborišÄ in zaporov, ukradenih otrok, izgnancev ter njihovih svojcev in
prijateljev. Slovesnost, ki je letos potekala pod naslovom "Za mir bom
govoril”, je s slavnostnim nagovorom sklenil predsednik Pahor, ki je
najprej opisal, kako je pred leti spoznal gospo Eriko Fürst, edino še
živečo Judinjo iz Prekmurja, ki je preživela holokavst – iz njunih
srečevanj se je stkalo iskreno prijateljstvo in zdaj že tradicionalno,
vsako leto skupaj položita venec na judovskem pokopališÄu v Dolgi vasi
pri Lendavi. Predsednik je na današnji slovesnosti posebej pozdravil
gospo Ingrid von Oelhafen in gospoda Ivana Acmana, pričevalca trpke
usode ukradenih otrok, ki sta bila žrtvi nacističnega programa
Lebensborn, ki ju je spoznal pred dnevi, ko ju je ob 80-letnici
množičnega izgona in ločitve več kot 600 slovenskih otrok od njihovih
mater v času druge svetovne vojne sprejel v Predsedniški palači. Takšnih
osebnih zgodb je še veliko, vse nas pretresejo in ganejo in nobena se
ne bi smela zgoditi. Skupno jim je, je ugotovil predsednik republike, da
njihovi pričevalci ob vseh grozotah, s katerimi jih je zaznamovalo
življenje, pričujejo o ljubezni, ne o sovraštvu, Predsednik Pahor se je
zahvalil udeležencem in prirediteljem slovesnosti, predvsem pa Matjažu
Špatu predsedniku taborišÄnega odbora Ravensbruck, ker tako skrbno
ohranjajo spomin in hkrati opominjajo na pogum in vrednote, ki so temelj
vseh teh osebnih spominov. “Vi ste priče in vi ste nam navdih,” je
dejal predsednik. Poudaril je, da je naša dolžnost, da njihove zgodbe
prenašamo na mlajše generacije, ki tega niso izkusile – tudi zato, da
tega nikdar ne bi izkusile. Ob tem je predsednik Pahor omenil surovo
agresijo Rusije nad Ukrajino in dejal, da je ključno, da ne ostanemo
brez vere v trajni mir, saj ne smemo vzeti tega upanja ne sebi, ne našim
otrokom. “Moramo jim pustiti upanje,” je poudaril predsednik. Svoj
govor je predsednik zaključil z besedami Sofoklejeve Antigone: “Ne da
sovražim – da ljubim, sem na svetu.”