Ko se je Bojan Kranjc pred leti spopadel z anevrizmo, je že takrat
dokazal, da je borec. Kot pravnik in nekdanji direktor podjetja za
varovanje Železarne Ravne je bil znan po svoji odloÄnosti, pa tudi po
toplini, ki jo je delil z ljudmi okoli sebe. Bil je Älovek družbe – rad
je plesal, ustvarjal z rokami, se smejal s prijatelji. Njegova
prisotnost je bila svetla toÄka v vsakem prostoru.
A življenje je imelo zanj še eno preizkušnjo. Po operaciji anevrizme se
je zaÄela tiha sprememba – tresenje leve roke, ki ga sprva nihÄe ni
opazil. Šele pregled pri nevrologu je razkril resnico: Parkinsonovo
bolezen. Diagnoza, ki je spremenila tok njegovega vsakdana. Parkinsonova
bolezen je zahrbtna. Ne prizadene le telesa, temveÄ tudi duha. Bojan je
zaÄel izgubljati gibljivost, družabnost je zamenjala osama, ples je
zamenjala togost. A kljub temu ni obupal. Ko je bil prviÄ napoten na
rehabilitacijo v Terme Topolšica, je zaÄutil upanje. Terapije so
prinesle olajšanje, gibanje je postalo lažje, razpoloženje svetlejše. Ko
je bolezen napredovala, je Bojan sam poiskal novo možnost – obnovitveno
rehabilitacijo preko društva Trepetlika Ljubljana. Zbral je vse izvide,
se prijavil in bil sprejet z odobritvijo spremstva. Skupaj z ženo
Hermino, ki mu je bila neprecenljiva opora, se je vrnil v Terme
Topolšica. Tokrat ne kot bolnik, temveÄ kot borec z jasno vizijo:
izboljšati svoje stanje, ponovno zaÄutiti življenje. Vsak dan terapij je
bil korak naprej. Gibanje je postalo bolj tekoÄe, druženje z drugimi
bolniki pa vir moÄi in izmenjave dragocenih izkušenj. Bojan ni le sledil
programu. Njegova volja je bila, da se rehabilitacija uspešno zakljuÄi.
Danes Bojan z upanjem zre v prihodnost. Želi se znova udeležiti
rehabilitacije, vÄlaniti v društvo Trepetlika, sodelovati na taborih,
deliti svojo zgodbo v spodbudo drugim. Njegova pot ni lahka, a je
prežeta z odloÄnostjo, pogumom in vero, da se življenje ne konÄa z
diagnozo – temveÄ se zaÄne znova, z vsakim korakom, ki ga narediš
naprej. VeÄ pa naš ljubljanski dopisnik Janez Platiše.
